Dane Zajc: Mlada Breda (analiza besedila)

ZAKAJ PONOVNO DANE ZAJC

Ko sem premišljevala o temi za seminarsko nalogo mi je vedno znova in znova v ospredje prihajala poetika Daneta Zajca. S poetiko mislim na celotno njegovo ustvarjanje tako pesniško kot dramsko; v njej se pojavljajo vedno isti motivi, seveda obravnavani z različnih optik ter časovnih sosledij, a ravno zaradi tega še bolj privlačni, saj jim tako odpira vedno nove diapazone uvida – tako jezikovnega (poetičnega) kot tudi filozofskega. Zajčev jezik in misel me vedno znova nagovarjata k razmisleku o ustroju sveta.

Poetika, ki se nagiba h nihilizmu, a hkrati to tudi ni, saj Zajc pravi, da če bi bil nihilist potem nebi ustvarjal – ustvarjanje je vedno iskanje nečesa, iskanje bit oziroma bistva. Svojo poetiko razlaga s indijskim izrekom “Če obstaja otipljivi svet, ima ta svet gotovo svoje nasprotje, ki je neotipljivo.” To neotipljivost poskuša izraziti in najti, saj resničnost je skrita. Zato skozi jezik, ki ustvarja magično polje zarotitev ter izrisuje neko davno, a hkrati v sedanjosti bivajočo primarnost, riše tisto človeško delovanje, ki je v svetu (Zajca) edino možno – smrt. Smrt je v njegovih delih temelj bivanja tako umor ali samomor predstavljata edino možno akcijo.

Te problematike pa se ravno v dramskih delih loteva skozi mite, legende in pravljice, saj mu omogočajo platformo arhetipov, ki izrisujejo nadčasovni okvir sebstva.

Skozi seminarsko nalogo želim raziskati razmerje poezije in dramatike, saj je Dane Zajc po svojem 'kodu' najprej pesnik in šele potem dramatik; kar se odraža tudi v njegovih dramah, ki se prežete s poetičnim jezikom, nekatere replike pa postanejo že čiste pesmi – avtor pravi, da takrat, ko so dramske osebe potisnjene na sam rob svoje eksistence in besede niso več mogoče, osebe spregovorijo skozi pesem. Kaj to pomeni za medij gledališča?

Zanimivo pa je tudi dejstvo, da se je Zajc lotil dramatizacije slovenske ljudske pesmi oziroma balade o Mladi Bredi. Kakšno je tu razmerje med dramatičnostjo-dramskostjo in poezijo. Ker je Zajčeva drama Mlada Breda napisana kot lutkovna igra pa to prinaša še neko drugačno polje izraznosti. Zastavlja se vprašanje kako odrasli doživljajo lutke – kaj so njihove prednosti in kaj slabosti.

Morda še kraljeva replika iz Mlade Brede, ki na nek način orisuje celotno Zajčevo ustvarjanje in iskanje: “Svet je poln reči, ki jih ne poznamo. Poln je začaranih reči, ki so jih davni čarovniki pozabili odčarati. Včasih, ko obliva stvari delna svetloba, tako da je en njihov del še temen, drugi pa komajda osvetljen, se zdijo stvari spremenjene. Mogoče vsi živimo v začaranem svetu. Mogoče se bo čarovnik, ki ga je začaral, spomnil in nas odčaral: naenkrat bo vse drugače, druge barve, druge like bojo zagledale naše oči. In mi sami? Kakšni bomo mi pred svojimi odčaranimi očmi” To repliko lahko razumemo tudi kot utemeljitev zakaj lutkovna igra, saj nam tako prikaže ljudi – ki to hkrati niso in so v neki drugi luči.

Torej - Dane Zajc: Mlada Breda.

DANE ZAJC – ŽIVLJENJE IN DELO

Rodil se je 26.10.1929 kot Danijel v Zgornji Javorščici pri Moravčah. Osnovno šolo je obiskoval v šoli pri Sv. Trojici. Med okupacijo je s šolanjem prekinil za vsa štiri leta. Boleče ga je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne, saj so nacisti požgali domačo hišo, izgubil pa je tudi dva brata, ki sta padla v partizanih. Leta 1945 je opravil dva razreda nižje tečajne gimnazije v Domžalah. Leta 1945/46 je obiskoval tretji razred nižje gimnazije v Kamniku, 1946/47 pa četrti razred nižje gimnazije v Gornji Radgoni. 1947 je vpisal peti razred Poljanske gimnazije v Ljubljani. Prebival je v Domu Ivana Cankarja, tam je spoznal Lojzeta Kovačiča, Vikija Blažiča in Janeza Menarta. Skupaj so sodelovali v domskem glasilu »Mi Mladi«.

1948/49 je objavljal pesmi v Mladinski reviji. 1951 je bil zaprt in obsojen na tri mesece zapora po zakonu zoper javni red in mir. Izključili so ga iz sedmega razreda Poljanske gimnazije in iz vseh gimnazij v Sloveniji. Od jeseni 1951 je opravljal dvoletno služenje vojaškega roka v jugoslovanski armadi v Vipavi in Novem mestu; negativne izkušnje so ga dokončno utrdile v odporu zoper socialistični politični sistem.

Od leta 1953 je bil dve leti zaposlen na pošti, potem pa je dobil delo knjižničarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1989.

Maturiral je privatno na Poljanski gimnaziji 1958, a mu ni bil dovoljen vpis na univerzo.

Že od samega začetka se je Zajčev s čustvi in energijo nabit pesniški jezik razlikoval od pastelnega tona tedanje intimistične lirike. Zaradi kritične drže se je sredi petdesetih let povezal s skupino pesnikov (Gregor Strniša, Veno Taufer), pripovednikov (Lojze Kovačič), dramatikov (Dominik Smole, Primož Kozak) in teoretikov (Taras Kermauner, Veljko Rus, Janko Kos), ki je na Slovensko vpeljala eksistencializem in sprožila vrsto prelomnih kulturnih in političnih dejanj. Tako je bil Zajc član uredniškega odbora Revije 57, revij Beseda in Perspektive, kjer je bil s Tarasom Kermaunerjem urednik zadnjega letnika pred politično ukinitvijo leta 1964. Sodeloval je tudi na Odru 57, kjer so leta 1962 krstno uprizorili prvo Zajčevo poetično dramo Otroka Reke v režiji Tarasa Kermaunerja.

Za prvo obdobje njegovega pesnjenja tja do leta 1971 je značilen kristalno izbrušen in ritmiziran prosti verz, ki kljub metaforični gostoti vzpostavlja trdno pripovedno zgodbo; v kasnejših ustvarjalnih obdobjih pa je Zajc iskal in raziskoval zvočne, pomenske in estetske učinke, ki se odpirajo z razbitjem formalno sklenjene skladnje. Razbitje skladnje pa učinkuje magično, zarotitveno, ritualno. Globoki in presunljivi čustveni patos, ki je značilen za Zajčevo prvo ustvarjalno obdobje, se kasneje umakne morbidnemu, grotesknemu humorju, »temnemu smehu« ironije in samoironije. Pesnik je radikalno upesnil položaj sodobnega človeka, ki je izgubil garancijo apriornega smisla bivanja.

Zajčevo umetniško ustvarjanje sega od poezije do svojevrstne poetične drame s katero je razširil izrazna sredstva slovenske dramske umetnosti. Podobno kot njegova poezija tudi dramatika kaže, da je človek v isti sapi žrtev in rabelj svojega življenja. Hkrati je tudi eden najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev književnosti namenjene otrokom in mladini; od pesmi, lutkovnih iger do pravljic. Čeprav se Zajc z esejistiko ni sistematično ukvarjal pa njegovi eseji, pričevanja in intervjuji sodijo v sam vrh slovenske literarne esejistike. Doživel je številne prevode v tujih revijah in antologijah, knjižno pa so njegove pesmi izšle v srbščini, makedonščini, angleščini, nemščini, švedščini in francoščini.

Za svoje delo je dobil precej nagrad, kot so nagrada mesta Ljubljana, nagrada Prešernovega sklada, Prešernova nagrada, dve Grumovi nagradi, Levstikova nagrada, Jenkova nagrada in Goranov venec. Leta 1981 je dobil šestmesečno Fulbrightovo štipendijo za priznanega umetnika za bivanje v New Yorku. V obdobju 1991-95 je bil predsednik društva slovenskih pisateljev. 1993 je postal izredni, od leta 1997 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
BIBLIOGRAFIJA:

Pesniške zbirke:
Do požgane trave (1948-1955) – pesmi objavljene v zbirki Dane Zajc v petih knjigah
Požgana trava (1958)
Jezik iz zemlje (1961)
Ubijalci kač (1968)
Rožengruntar (1975)
Si videl (1979)
Kepa pepela (1984)
Zarotitve (1985)
Znaki (1987)
Krokar (1997)
Dol dol (1998)

Drame:
Otroka reke (1962)
Potohodec (1971)
Likvidacija (1971)
Voranc (1978)
Mlada Breda (1981)
Kalevala (1985)
Medeja (1988)
Grmače (1994)

Uprizoritve dram:
Otroka reke, Oder 57, 1962, r: Taras Kermauner
Otroka reke, amatersko gledališče Ptuj, 1989, r: Branka Bezeljak
Deca reke, Radio Beograd, 1965, r: Slobodan Marković
Djeca reke, Radio Sarajevo, 1985
Likvidacija, Radio Ljubljana, 1972, r: Rosanda Sajko
Likvidacija, Radio Budimpešta, 1980, r: Rosanda Sajko
Potohodec, eksperimentalno gledališče Pekarna, 1972, r: Lado Kralj
Potohodec, diplomska predstava študentov AGRFT v SMG, 1983, r: Franci Cegnar
Potohodec, MGL, 1990, r: Mile Korun
Voranc, Drama SNG v Ljubljani, 1980, r: Mile Korun
Voranc, italijansko gledališče Ivan Zajc Rijeka, 1986
Voranc, primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici, 1989, r: Mile Korun
Mlada Breda, Drama SNG v Ljubljani in Lutkovno gledališče Jože Pengov,1981, r:Helena Zajc
Kalevala, mali oder Drame SNG v Ljubljani, 1986, r: Meta Hočevar
Medeja, Slovensko ljudsko gledališče v Celju, 1988, r: Franci Križaj
Medeja, Drama SNG v Ljubljani, 1990, r: Meta Hočevar
Medeja, Skopsko dramsko pozorište Budva, 1989, r: Vito Taufer
Medeja, Radio Zagreb, 1989
Medeja, diplomska predstava študentov AGRFT v Drami SNG Ljubljana,1999, r:Tijana Zinajić
Grmače, Drama SNG v Ljubljani, 1994, r: Mile Korun

Pesniške zbirke za otroke:
Bela mačica (1968)
Abecedarija (1975)
Živali na dvorišču (1975)
V Cirkusu (1976)
Na papirnatih letalih (1978)
Ta roža je zate (1981)

Pravljice:
Mlada Breda (1978)
Leteča hišica (1981)
Bridka Ludvikova bitka (1985)
Hiša (1990)
Argonavti (1999)

Lutkovne igre:
Kralj Matjaž in Alenčica (1978)
Petelin se sestavi (1978)
Zgodba o fantu, ki ni poznal strahu (1983/84)
Zakaj in Vprašaj (1991)

LJUDSKA MOTIVIKA MLADE BREDE

Mlada Breda je po svoji strukturi balada. Balada je tipičen primer zelo stare, ljudske epsko-lirske pesnitve. Motivi balad so praviloma nenavadni, dramatični in včasih celo grozljivi, zajeti iz mitičnega, pravljičnega ali zgodovinskega sveta. Idealna balada naj bi – tako je trdil že Goethe - v sebi združevala lirično, epično in dramatično stilno komponento; tako se v njej lahko pojavlja tudi dialog.

Pesem o Mladi Bredi je izrazito slovanskega izvora. Motiv o nesrečni nevesti pa poznajo tudi Nemci. Ženin je le v treh od šestih variant Turek, kar kaže na njen zelo star (praslovanski) izvor. Turško ime je v balado prišlo šele potem, ko je že na splošno zbujalo misel na nekaj zlonosnega. V pesmi je vedno prisotno svarilo na misel o daljni možitvi, tako da se v različicah pojavlja tudi španski kralj, ali pa fant iz devete dežele.

Motivika, ki se v baladi pojavlja je prikaz odnosa do tujcev – le-ti so vedno hudobni. Turk je prišel na grad po Bredo, ki naj bi mu postala nevesta, a Breda ne želi oditi, saj ve, da ima Turk mater, ki je umorila že osem njegovih nevest. Breda (na)pove materi, naj ji pripravi v bali tančico, ki jo bo najprej potrebovala, da si bo mašila srčne rane. Tu lahko ta stavek vzamemo dobesedno – kot napoved “nesreče”, ki se kasneje tudi dogodi, ali pa kot metaforo za Bredino bolečino. Tako se na poti na Turkov grad Breda zbode v bodalo, ki je bilo skrito v sedlu. Ko prispeta ji tašča ponuja vino in pogačo, a Breda upošteva materin nasvet in zlije stran zastrupljeno vino in pogačo. Potem odide v spalnico, čeprav ji tašča pravi, da pri njih ni takšna navada, saj so neveste najprej odšle v črno kuhinjo. V sobi si Breda odmaši rane – s tem napravi samomor. Ko jo odkrije kraljevič se ubije se on. Tako ostane turkova mati sama in vsi svatje postanejo pogrebci, dežela pa brez naslednika.
RAZMERJE MED POEZIJO IN DRAMATIKO

Kot sem že omenila je Dane Zajc v prvi vrsti pesnik, pesnik, ki za pisanje svojih dram v večini primerov črpa iz mitov in pravljic. Tako za Otroka Reke in Kalevalo uporabi za osnovo finski ep o Kalevali, V Medeji se vrača k avtohtoni antični misli o barbarskem (primarnem- začaranem) in “civiliziranem” svetu. Mlada Breda pa nastane na podlagi isto imenske balade. Drug del Zajčevih dram pa izhaja iz vojne oziroma povojne tematike (Potohodec, Likvidacija, Voranc, Grmače), v katere pa se prav tako vpletajo ljudske vraže ter prekletstva.

Tako mu ljudske pesmi predstavljajo ostanek nekega arhaičnega sveta, ki se sklada z njegovo lastno poetiko. Hkrati pa je v ljudskih epih in baladah že prisotna komponenta dramskosti, v smislu konflikta med osebami.

Zajc pravi , da je zanj balada popolna pesem, pesem brez ostanka, a v ljudskem izročilu je veliko mest skrivnostnih, nedorečenih in ravno ta mesta so ga začela privlačiti. Obenem pa ga v Mladi Bredi fascinira ta pradavni, predkrščanski motiv, ki morda izvira še iz matriarhata, saj v baladi razen Kraljeviča, ki je še bolj zlorabljena žrtev, kot je Breda, moških oseb ni. Privlačna pa mu je tudi usodnost. Nikjer ni povedan noben vzrok za tragedijo, ampak tečejo dogodki sami od sebe, gnani edino od usode, ki ima namen uničiti dvoje življenj.

Zgodbo balade je tako poskušal razstaviti in nato ponovno sestaviti skozi samega sebe, svoje oči in skušnje. Pravi, da je ob pisanju večkrat poslušal jezik izvirnih inačic balade v sebi in njegov zvok in ritem usklajeval s svojim dihanjem. Strukturo dela mu je narekovala premočrtna vsebina izvirne pesmi, ki je kot pot, ki gre nekam navzgor in naenkrat pade v prepad molka. Skozi ljudske pesmi tako išče lastno odrešitev.
LUTKOVNA IGRA TER NJENE IZRAZNE MOŽNOSTI

Mlado Bredo je Zajc napisal kot lutkovno igro, seveda za odrasle. Na tej točki si je potrebno zastaviti vprašanje kaj pomeni uporaba lutke v dramskem gledališču za odrasle. Vemo, da otroci bolje sprejemajo lutkovne igre od igranih, ampak pri otroku je prisoten drugačen koncept mišljenja. Zanj so lutke bližje magičnim, pravljičnim bitjem, ki jih predstavlja uprizoritev, kot pa resnični ljudje na odru. Za otroka so lutke na odru bolj resnične od ljudi samih. Kako pa je s tem pri odraslih? Smo mi sprejeli gledališko konvencijo četrte stene in nam tako lutke predstavljajo preveliko prevaro? Ali pa potrebujemo za vživitev v predstavo psihološko igro in mimiko igralcev? So za nas lutke preveč brezizrazne ali pa smo pozabili na otroško naivnost in zaupanje ter ne moremo videti sveta brez racionalne komponente.

Dane Zajc se je kot pesnik trudil upoštevati moč in nemoč odra, ob tem pa se je podal v avanturo lutkovnega gledališča, ki ima ponovno svoje specifične zahteve. Zaveda se, da lutka pomeni strog simbol, zaklenjen sam vase, tak ki igralcu ne dopušča osebnostnih metamorfoz. Zato je iskal poti med igralcem in lutko v komunikaciji lutka – živ igralec, lutka – lutka, igralec – lupina lastne lutke. Tako se lahko igralec spaja z lutko tudi kot živa oseba, njegov obraz prihaja iz lutke, zaznamovan z obrazom, ki ga nosi lutka, njegov glas je enkrat posojen lutki, drugič pa je glas živega igralca.

V različnih kombinacijah se njegov nastop vtisne v naš spomin, kot različno prikazovanje, večizraznost, ki lahko pripoveduje veselje in bolečino in dela preskoke v svoji duševnosti – značilne za moderno psiho.

Tako Zajc premočrtnost dogajanja le preseka s krikom, besedo živega človeka, ki pride iz lutke in odide nazaj vanjo – lutka postane živ človek in hkrati tudi simbol za človeka.
Tako dobi usodnost še močnejšo konotacijo, ki pa je hkrati manipulirana od ljudi za ljudi.

Zajc torej lutkovno gledališče združi z gledališčem igralca ter posreduje neko novo sliko, novo polje zarotitev.
ANALIZA ZAJČEVE MLADE BREDE

PROLOG
Prvi prizor. Prisojno kraljestvo. Že v samem pričetku igre ugotovimo, da se bo polje lutk izmenjavalo in mešalo z igranim delom. Dvorjan in dvorjanka, živi osebi, ki prineseta Bredo (dojenčka) potem vodita oziroma se spremenita v lutki kralja in kraljice.

Že v naslednjem prizoru pa nam Zajc pripravi napoved zapleta. Spoznamo sestro po kraljevski krvi – kraljico Osojnega kraljestva. Na tem mestu le opazka, da Zajc prav tako kasneje v Medeji uporabi to isto prispodobo med Glauko in Medejo. Ta bipolarnost dobrega in zlega tako prežema dobršen del Zajčevega opusa. Izkaže se, da pripada kraljica Osoj nekemu drugemu svetu, z drugim načinom izražanja, z drugimi mislimi in motivi, z čarovniškim vpogledom v stvarstvo. Tako izsili zaročitev Brede s svojim sinom, z urokom, ki skoraj usmrti Bredo. A Zajc v tem drugem dejanju razkrije še več o nadaljnjem teku dogodkov – če ne že o samem koncu; kraljica Osoj napove, da se bosta združila Osojno in Prisojno kraljestvo – a kaj dobimo, ko združimo Temo in Svetlobo? Nič, ker se to ne da. Tema je Nesvetloba in Svetloba Netema, kar pomeni, da se zrušita sami vase – magnetno polje brez pozitivnega in negativnega pola pač ne more obstajati. Z drugimi besedami obe kraljestvi sta odvisni drugo od drugega, a nezdružljivi. Tako že Kraljica Osoj z urokom (morda nevede?) napove Bredino smrt. “... Ostrina iz preteklosti. Ostrina iz sedanjosti. Ostrina iz prihodnosti. Pusti srce, ostrina. Že si ga zaznamovala, ostrina, v prihodnost se skrij” .Ta ostrina je seveda smrt.

V tretjem prizoru, kjer sta kralj in kraljica Prisoj sama ob Bredi, poskušata odriniti neljub dogodek, ter želita, da so to bile le sanje.
IGRA (trinajst prizorov)
Bredin petnajsti rojstni dan, dan obljubljen, da odpelje Bredo v Osoje. Zajc nam naslika Osoje in Bredo obsijano s soncem in pomladjo. Kralj pripelje Sla – živ igralec , ki je imel nalogo raziskati daljna kraljestva. Zajc pripovedovanje sla spremeni v igro v igri (štirje prizori) - Sel tako postane lutka in razlaga ter predstavi dogajanje v tujih deželah v iskanju Osojnega kraljestva. Tako sel sreča Labodje ljudi v Labodjem kraljestvu, le-ti govorijo v melodičnih in ritmičnih glasovih – nerazumljiv jezik. V Drugem kraljestvu se ljudje pogovarjajo z zvončkljanjem, žvižganjem, žaganjem... Zajc to pojasnjuje , da je želel z izmišljenimi jeziki v igri v igri odpeljati gledalca stran od pomena jezika, ki ga je vajen. Ker gledalec (bralec) nenadoma razume jezik, ki ga ni, ga intimno vpelje v sodelovanje z igro . To je “past” za gledalca. Gledalec je tako kot majhen otrok pripravljen verjet izmišljenemu jeziku, in če verjame jeziku, zakaj ne bi še lutkam.

Tako se prepleta igra z igro v igri , ter sel igralec s slom lutko in ostalimi prebivalci Osojnega kraljestva ter ostalih tujih dežel, ki so vsi lutke – razen Pevca. Pevec ima pri Danetu Zajcu posebno mesto – uporabil ga je že v svoji prvi drami Otroka Reke, le da je tu izven dogajanja, ni resoner dogodkov tako kot v Otrocih Reke. V Mladi Bredi stoji Pevec celo zunaj igre, je vsevedni, a ker govori v pesmi je nerazumljen oziroma bolje rečeno neslišen. Pove pesem in zgine (iz spomina).

Ravno ko Sel zaključi svojo pripoved o Jupitrovi in o Večerni deželi, ter je kralj pomirjen, da Osojno kraljestvo ni bilo najdeno, da so bile vse le sanje, Breda zagleda meglico. Meglica je dir konj, Kraljeviča in Starešine. Prišli so po Bredo. Najprej kralj in kraljica ponujata za nevesto svinjsko in kravjo deklo, a nobena ga noče, saj vesta, da ima za seboj že osem mrtvih nevest. Pevec Kraljeviču pove, da deveta nevesta predstavlja njegovo smrt, a kraljevič se ne zmeni za svarilo. Tako odpelje Bredo. V Osoje odideta opoldne, ko so sence negibne, zdrsneta med dvema žarkoma svetlobe, a kdor odide se več ne vrne.

Tako kot v baladi se Breda rani z bodalom skritim v sedlu in si rano zamaši s pečo, ki jo je imela v bali. V Osojah je svetloba nesvetloba, je popolnoma drug, tuj svet. Breda vidi, da se ji v pozdrav priklanjajo mrtve neveste. Kraljevič ji pove naj ne poskusi vina in ne je kruha - v ljudski baladi da Bredi ta nasvet mati.

Kraljica Osoj in Breda se srečata. Kraljica vlada Osojam, je kot pove Kraljevič, moč in razum. A moč in razum teme. Kraljica pove, da vse govori o Bredini lepoti, Breda pa da vse o kraljičini hudobi. Zajc na tem mestu dobro uporabi baladni motiv o tem kje na dvoru je Bredino mesto, saj Breda noče oditi v kuhinjo, ki je črna od kotlov, kjer se kuha osem nevest in je deveti pripravljen, zato zahteva od Kraljeviča, da ji pokaže spalnico.

Kraljica Osoj opazi, da se je kraljevič spremenil – osemkrat je prišel nazaj enak, sedaj je drugačen. Uročila ga je Breda. In na tej točki se lahko pridružim Kermaunerjevi razlagi, da glavni lik ni Breda – Breda je le gola žrtev (pa če tudi aktivna), ki izpolnjuje svojo usodo, glavni lik je Kraljevič. Kraljevič, ki je manipuliran s strani svoje matere, ki mu ubija neveste, ter ga pošilja po nove. To, da je ona tista, ki jih mori spregleda in ne spregleda, kot pravi dvorjan, šele ob sedmi; le-ta preden umre pove prekletstvo, da bo ob deveti umrl. Sedaj pa ga ima v oblasti še deveta nevesta – Breda. Tako, da tudi kraljičino čaranje ne deluje več in steklena krogla je brez moči.

Kraljevič je ujet v matriarhat in je brez lastne volje. Bredo si želi kot sonce, kot Bredo iz Prisoj, a Breda se v Osojah spremeni. Ne pristaja na vlogo pasivne žrtve, zato se bori; od kraljeviča zahteva (ter ga zapeljuje), da ubije mater, saj kot pravi je njegova mati njena smrt in smrti se ne da živeti. A uvidi, da je Kraljevič omahljiv, zato izbere smrt. Odmaši si srčne rane ter s tem napravi samomor. Kot v baladi, le da je tu pomen smrti drugačen. Breda se v ljudski baladi ubije zato, ker ji ni do življenja (ali umora) v tuji deželi. Zajčeva Breda pa se uniči, da bi uničila; ve, da bo njeno dejanje ubilo kraljeviča in posledično kraljico Osoj. To je njen urok. Breda je torej prisiljena igrati na življenje in smrt ZA smrt. Spet lahko na tej točki najdemo povezavo z Zajčevo Medejo, ki prav tako ubija ( se ubije), da uniči. A s smrtjo preživi – preživi v mitu, pesmi. Tako Breda: “...Teci, teci, rdeča kri do Prisoj, kjer dom stoji.”

Torej tudi kraljevič je žrtev, saj je v precepu, na sredi. Je arhetip nezrelega moškega. Ker ne ubije matere, ona ubija njegove neveste. Zato je glavni lik – ker je povod za vso dogajanje.

Vrh igre je nekako v dvanajstem prizoru, kjer kraljevič koprni po lepi, mili Bredi in ga je hkrati strah tiste druge Brede – prebujene čarovnice. Kraljica Osoj pa se zabava z napajanjem dvorjana in za noge obešenim norcem. - Sam Zajc pravi, da si je to podobo sposodil pri Boschu domišljijsko-futurističnem renesančnem slikarju. V tem delu igre se ves čas izmenjavajo lutke z igralci, ki imajo na obrazu le masko lutke ali pa nastopijo kot “ljudje” .

Breda si torej odmaši rane in umre in kraljevič umre ob / od nje. Kraljica Osoj mrtvega Kraljeviča obsodi, da jo je zapustil ter prične razpadati. Lutki odpadejo, roke, noge, glava. Tako v odčaranih in razpadlih/podrtih Osojah ostaneta le napit dvorjan, ki kruli kot žival, in norec, ki hodi po rokah. Prisoje pa so z Bredinim odhodom umrle. Tako nastane nov svet, svet, ki je še vedno isti, a drugačen.

V zadnjem prizoru se ponovno znajdemo v Prisojah, v prvem prizoru prologa, a vse je drugače. Kralj in Kraljica ob zibelki. V njej mrtev otrok – Breda. A h kralju in kraljici priteče kri, Bredina kri iz nekega drugega časa iz drugače začaranega sveta. Igro zaključi Pevčeva pesem (ne iz odra temveč iz avditorija), v kateri se sprašuje kaj je resnično, je Breda resnična, ali smo mi resnični, ali je vse le laž.
ZAKLJUČEK

Zajcu samomor na nek način predstavlja sveto dejanje – dejanje, ko človek spozna, da ne pripada svetu in svet ne njemu. Da je disonanca med njim in okolico prevelika. Seveda lahko to povežemo z njegovimi lastnimi poskusi samomora, a vseeno samomor predstavlja neko arhaično in hkrati prepovedano sredstvo za vzpostavljanje reda. Medeja ubija lastno kri (detomor – še huje obravnavan kot samomor), da uniči Jazona, ki je zavrgel Obljubo. Breda pa se ubije (in s tem dejanjem ubija), da uniči Osoje, ki so jo izsilile z urokom in ukradle Prisojam. Torej podrtje kozmičnega reda – pravil se maščuje z v prvi vrsti samomori, ki sprožajo umore. (Ne bom politično aktualna...)

Torej za konec še enkrat. Prisoje predstavljajo kraljestvo kot arhaično pozitiviteto. Prisoje dajejo Bredo – se držijo kupčije, pa čeprav je bila le-ta izsiljena. Osoje pa predstavljajo čisto negacijo – ne le, da samo jemljejo ob tem celo varajo. Kraljica Osoj obljubila poroko s sinom, a namerava umor Brede. Zato je propad obeh kraljestev neizbežen. Prisoje propadejo, ker so izmišljeno dobre, ter Osoje, ker z uničevanjem rodijo lastno uničenje. Tako se svetova podreta v lasten nič, a nastane svet, ki je morda prav tako uročen, uročen v Bredino kri...
LITERATURA

Živi Orfej – Velika antologija slovenske poezije, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1970.

Mlada Breda – izbor ljudskih pesmi, Prešernova družba, Ljubljana, 1974.

Janko Kos: Očrt literarne teorije, DZS, Ljubljana, 1995.

Interpretacije – Dane Zajc, Nova revija, Ljubljana, 1995.

Dane Zajc v petih knjigah – Drame, Založba Emonica, Ljubljana, 1990.

Dane Zajc v petih knjigah – Intervjuji, Založba Emonica, Ljubljana, 1990.

Dane Zajc v petih knjigah – Eseji, spomini in polemike, Založba Emonica, Ljubljana, 1990.

Dane Zajc: Mlada Breda, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 1981.
Če nam boste prispevek poslali v obliki datoteke PUSTITE TO POLJE NEDOTAKNJENO!

Datoteko nam boste lahko posredovali na naslednji strani.

Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Daša Lakner dne 2006-10-04.

Daša Lakner je dramaturginja in samostojna ustvarjlaka na področju uprizoritvenih umetnosti.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 3 | Rating = 2/5