Home | Izobraževanje, Znanost
Liposomi ali lipidni vesikli so sferične structure, zaključene same vase, ki so sestavljene iz lipidnih dvosloje. V svoji notranjosti zadržujejo del topila, po katerem prosto plavajo. Njihove velikosti se gibljejo 20 nm do 4 µm (slika 1). Sestavljeni so iz enega (enoslojni liposomi) ali več lipidnih dvoslojev, ki so urejeni koncentrično in vsebujejo enako število prostorov z vodo (večslojni liposomi). Manjši enoslojni liposomi dosegajo velikosti 20- 100 nm, večji enoslojni 100-800 nm, večslojni pa 100-4000 nm. Debelina lipidnega dvosloja je okoli 4 nm. Molekulska struktura stene liposoma je zelo podobna strukturi celične membrane. Zgrajene so predvem iz amififilnih molekul. To je posebna vrsta površinsko aktivnih molekul, katerih lastnost je, da so sestavljene iz hidrofilnega in hidrofobnega dela. Odkritje liposomov je primer naključja v znanstvenoraziskovalnem delu [4]. Prvi liposom je leta 1961 v Angliji odkril Alec Bangham. Pokazal je, da fosfolipidni filmi zmešani z vodo spontano tvorijo koncentrične vesikle z eno ali več dvojnimi plastmi. Molekula fosfolipida je predstavnik polarnih maščob. Sestavljena je iz štirih sestavin. Na alkoholu, ki je ponavadi glicerol, sta zaestrena dva radikala maščobnih kislin, na tretjem mestu pa je zaestrena fosforjeva kislina, nanjo pa je vezan še drugi alkohol (slika 2). Skupaj z glikolipidi in holesterolom so poglavitni gradniki celičnih membran in sestavljajo lipidno dvojno plast. Beseda liposom izvira iz grškega jezika in pomeni maščobno telo. 1.1 Značilnosti liposomov Različne liposomske strukure imajo različne fizikalne in kemijske lastnosti, kot so osmotična aktivnost, permeabilnost membrane v različnih topilih, interakcija z različnimi hidrofilnimi in hidrofobnimi molekulai ter agregatna stanja struktur, ki so odvisna od temperature, kemične sestave membrane in karakteristike površine membrane na različne reagente. Glavne sestavine membrane liposoma so fosfolipidi (slika 2) in holesterol. V liposome lahko vgrajujemo tako hidrofilne in amfifilne kot tudi lipofilne učinkovine (nizkomolekularne učinkovine, peptide, proteine, RNK, DNK), s čimer spreminjamo lastnosti liposoma. Z dodajanjem hidrofobnih učinkovin na zunanji plašč omogočimo liposomu, da se giblje v hidrofobnih medijih ali pa prehaja v druge membrane Hidrofilne učinkovine se nahajajo v vodnem mediju v osrednjem delu liposoma in ob njegovi membrani. Amfifilne učinkovine so razporejene ob membrane in se z lipofilnim delom vanjo delno vgradijo. Lipofilne učinkovine pa so popolnoma vključene v lipidni dvosloj . 2.0 Vrste liposomov Glede na velikost in število bilipidnih plasti ločimo enoslojne majhne vesikle-SUV (small unilamellar vesicles), enoslojne velike vesikle-LUV (large unilamellar vesicle) ter velike večslojne vezikle-MLV (multilamellar vesicles). Glede na funkcionalnost pa ločimo štiri osnovne tipe liposomov. Nespecifični oz. konvencionalni liposomi so nestabilni. Sterično stabilizirani so modificirani tako, da so v krvi tudi do stokrat bolj stabilni kot konvencionalni. Specifični oz. tarčni imajo na površino vezane ciljne molekule (protitelesa, ogljikove hidrate, antigene), s katerimi prepoznajo tarčne molekule. Polimorfni liposomi pa so liposomi, ki po določenih interakcijah z ioni spremenijo fazo in strukturo; tak primer so npr. kationski liposomi. Glede na zapletenost zgradbe lahko liposome razdelimo v tri generacije, ki so predstavljene v preglednici 1. 2.1 Stabilnost liposomov Ločimo tri vrste stabilnosti liposomov, fizikalno, kemično in biološko. Fizikalno stabilnost liposomov bomo razložili ko bomo predstavili agregatna stanja liposomov. Najpomembnejša je biološka stabilnost. Tu opazujemo, kako se obašajo liposomi, ko se nahajajo v telesnih tekočinah, kot so kri, limfa in citoplazma. Najpogosteje se testira stabinost prepuščanja liposomskih membran v krvi oziroma v plazmi, ki je večinski tekoči sestavni del krvi. Več raziskav je pokazalo, da je stabilnost liposomov v plazmi odvisna od relativne koncentracije liposomov, velikosti liposomov, ureditve lipidov in inkubacijske temperature. Prisotnost nečistoč v membrani liposoma, nepravilna groba površina, nepravilnosti v strukturi in veliki radiji sfer prispevajo k temu da je membrana bolj prepustna in tako liposom ne more zadržati svoje vsebine dolgo časa. Te defekte se da delno odpraviti tako, da segrejemo liposome do tališča in jih nato zopet ohladimo. Razpolovni čas liposomov v krvi se gilje od 2 do 12 minut. Taki liposomi niso uporabni za direktno vbrizgavanje v kri saj prej “spuščajo” oziroma razpadejo, preden pridejo do zaželenega mesta. Če liposome sterično stabiliziramo, se jim razpolovni čas poveča do 10 ur. Liposom sterično stabiliziramo tako, da mu na površino vežemo polimere. Ko se dve površini, ki imata na površini vezane polimere, približata na razdaljo, ki je reda nekaj premerov tega polimera, se pojavi navzven odbijajoča sila. Tej sili pravimo sterični odboj. Doseg tega odboja je odvisen od tega kako na gosto so polimeri posejani na površini. Če so polimeri posejani na redko, imajo okoli sebe dovolj prostora in se lako zvijejo v klobčič, če so polimeri posejani na gusto, pa nimajo dovolj prostora in so prisiljeni, da se razsegnejo in posledično se tako odbojna razdalja poveča. Izkazalo se je, da je najprimernejši polimer za sterično stabilizacijo molekula pegiliranega fosfolipida. Kemično nestabilnost povzročata oksidacija lipidov in hidroliza. Razlogi za oksidacijo lipidov so lahko različni oksidanti, vzbujanje z ultrazvokom ali pa interakcija z radikali nastalimi, kot posledica radioaktivnega sevanja. Pri oksidaciji se cepijo dvojne vezi na ogljikovodikovih verigah maščobnih kislin, pri čemer en vodik odpade ter se namesto njega veže kisik ali pa peroksid. Kot posledica nastanejo lipidni peroksidi, ki pa so se pokazali kot škodljivi za v živa tkiva. Raziskave so pokazale, da liposomi, ki vsebujejo oksidacijske produkte, razgrajajo eritocite. Hidroliza je reakcija z vodo, pri kateri se cepijo vezi med ogljikom in kisiko, kjer je maščobna kislina vezana na glicerol. Stopnja reakcij je zelo odvisna od temperature in pH-ja. Če liposome hranimo pri pravi temperaturi in mediju z ustreznim pH, jim lahko bistveno povečamo življensko dobo. 2.2 Stabilnost agregatnih stanj liposomov Termodinamično ravnovesje zahteva, da je v sistemu molekul, ki tvorijo agregat v raztopini, kemični potencial vseh identičnih molekul v različnih agregatih enak. Kemični potencial molekul v večih agregatih zapišemo kot 0011011 µµ+=logXkTµ+=logXkTµ+=logXkT 121323 2233 monomeri dimeri trimeri X 0kTN ali µµµ+===konst.)log( , N=1,2,3,..., (2.3.1) NN NN 0 kjer je µN glavni kemični potencial molekule v agregatu, ki ga določa indeks N, µN standardni del kemičnega potenciala, definiran kot prosta energija na molekulo v določenem agrgatnem stanju in XN koncentracija molekul ki se nahajajo v N -tem agregatnem stanju. Število N določa, koliko monomerov je vezano v agregat. Iz zgornjih enačb lahko izrazimo 00N N=XNX1exp([(1-µµN)kT])/ (2.3.2) Slika 8:Skupek N monomerov združenih v agregat, ki mu preavimo micela [2]. Agregatse začne tvoriti, ko se pojavi razlika kohezivnih energij med molekulami v agregatu in prostimi molekulami (monomeri). Če molekule v različnih agregatih občutijo enako interakcijo z okolico potem je kemični potencial v vseh agregatih enak. Enačba (2.3.2) se tako spremeni v N0000 =NXX za ...====µµµµ. (2.3.3) N1123N µN raste, ko število monomerov v agregatu raste, kar pomeni da je manjša verjetnost tvorbe velikih skupkov monomerov v agregat. Potreben pogoj za zbiranje monomerov v 00 agregate z velikim številom molekul je >µµ za določene vrednosti N. To se zgodi 1N 00 tam kjer ima µN minimum pri nekem končnem N. Sprememba µN z številom N določa fizikalne lastnosti agregatov, kot so velikost in oblika tvorb. Splošno obliko za fukcijo standardni del kemičnega potencila v določenem agregatu lahko zapišemo kot 2 00?kT4r?? µµ+= ?= , (2.3.4) N?p NkT 0 kjer je r efektivni radij molekule, ? površinska napetost, µ? kemični potencial monomerov brez prisotnosti topila, p pa je odvisen od oblike in večdimenzionalnosti agregatnega stanja. Monomeri se lahko tako vežejo v različne tvorbe. Če je p=1 nastane cevasta micela, pri p=1/2 se tvorijo diskaste micele in pri p=1/3 pa sferične micele (Slika 10, A-C). Če enačbo (2.3.4 ) vstavimo v (2.3.2 ), pridemo do zanimivega spoznanja. N 00NN? N=XNX1exp([]()1-µµN=XNkT1[?-p]))/11(exp()/?[]1eXNN (2.3.5) -? Ko se X1 približuje e, koncentracija neha rasti. Tej koncentraciji pravimo kritična koncentracija micele ali CMC (critical micelle concentracion). Nad to koncentracijo, kjer -? je X1e?1, preidejo molekule v agregate z neskončno površino. Tvoriti se začnejo neskončne dvoplastne membrane iz lipidnih monomerov. Tipični fazni diagram agregatov je prestavljen na sliki 9. Agregati se začnejo pojavljati, ko se približujemo kritični koncentraciji micel, ki je poleg koncentracije lipidov odvisna tudi od temperature faznega prehoda. Ko večamo koncentracijo, se število micel, veča dokler ne pridemo do kritične koncentracije micel. Tu se pojavi prehod v heksagonalno fazo, kjer se začnejo tvoriti na gosto zložene vsporedne cevaste micele. Če koncentracijo še povečujemo preidemo v laminarno fazo, kjer se tvorijo neskončno velike dvoslojne membrane, ki jim pravimo lamele ali tudi tanki lipidni filmi. Med plastmi se nahaja topilo. Ko koncentracijo še povečujemo, se med plastmi zmanjša količina topila in lamele se izbočijo navzven. Preidemo v inverzno heksagonalno fazo (slika 9; E-F) . V nekaterih sistemih, kjer so lipidni monomeri še bolj gibljivi, se pojavijo še bolj zapletene strukture, kot je gost kubični sklad micel ali pa inverz tega, ki razdeli celoten prostor na dva dela z nekončno dvoslojno membrano (slika 10; h-j). Vse te faze tvorijo strukture, ki imajo hidrofilne polarne dele lipidnih monomerov obrnjen proti vodi oz. topilu, v katerem se nahajajo. 3.0 Priprava liposomov Dandanes obstaje že veliko različnih metod za tvorbo liposomov. Iste vrste liposomov lahko pridelamo z več različnimi metodami, vendar njihove lastnosti, kot so prepustnost in stabilnost, niso enake. Če hočemo pripraviti liposome, je potrebno raztopiti lipide v topilu. Večina molekul (npr. fosfolipidi), ki tvorijo liposome, niso topne v vodi. Če zmešamo suhe praške ali voske z vodo, se zelo redko zgodi, da bi se tvorili liposomi. Lipide je potrebno najprej urediti v lipidno membrano. To naredimo tako, da lipide raztopimo v organskem topilu, kjer se zaradi svoje narave pri točno določeni temperaturi in koncentraciji preidejo v lamelarno fazo, kjer se uredijo v vzporedne membrane. Raztopino takih tankih plasti zamrznemo in posušimo tako, da topilo izpari in ostane samo lipidni film. Ko suh lipidni film namočimo v vodi, membrane nabreknejo. Na površini filma se pojavijo izbokline, ker začne voda prodirati skozi lipidno membrano. Eksoterma hidratacijska reakcja hoče zmanjšati energijo sistema, kar povzroči da se specifična površina sistema poveča. Izboklina narašča v mehur, dokler se hidratacijska, sterična, v nekaterih primerih elektrostatična in van der Waalsova sila ne izenačijo. Vesiki se ne začnejo tvoriti sami od sebe, temveč jim je potrebno malo pomagati. Raztopino z nagubanimi filmi je potrebno dobro pretresti ali pa nekako vzbujati od zunaj, da se vezikli odlepijo od površine (slika 12). Na tak način ustvarimo zmes, ki vsebuje cel razpon velikosti liposomov (slika 13) od najmanjših SUV do največjih MLV liposomov. V splošnem je velikost nastalih liposomov odvisna od intenzitete tresenja raztopine in vrste agregata lipidov. Če so membrane predhodno nabite z električnim nabojem se razdalja ned plastmi filma poveča, kar še dodatno pomaga hidratacijski sili pri gubanju membran. Kot posledica nastanejo manjši liposomi kot sicer. Zmes različnih velikosti liposomov je potrebno urediti po velikost. Za to se uporabljajo različni postopki homogenizacije. Eden od teh je izrivanje. Pri izrivanju pretlačimo vešslojne liposome skozi sita s točno določenimi velikostmi por. Pretlačene liposome spustimo večkrat skozi sito. Pri tem se večina večplastnih liposomov oluščijo do enoplastnih. Ta postopek poteka pod visokimi tlaki (okoli 100 bar) in temperatutami nad Tc . Postopek daje zadovoljive rezultate, vendar je dolgotrajen. Veliko hitrejša metoda je ultrazvočna kopel. Tu dovajamo naveč energije v sistem. Zmes liposomov vzbujamo z ultrazvočnim valovanjem. Prednost te metode je, da ni direktnega stika liposoma z izvorom valovanja. Slabost te metode je, da je težko ustvariti tako visoko gostoto energije, ki bi bila homogeno porazdeljena po prostoru, da bi se tvorili majhni enoslojni liposomi. Poleg mehanskih postopkov obstajajo tudi kemični postopki za homogenizacijo zmesi liposomov. V zmes liposomov lahko odtitriramo določeno količino koncentrirane fosforjeve kisline. S tem destabiliziramo zunanje membrane vesiklov, tako da razpadejo. Po kratkem času dodamo v zmes bazo, da pH dvigne nazaj na vrednost, kjer so vesikli stabilni. V času povišanega pH-ja so zunanje membrane razpadle. Slabost te metode je da se lahko v času nestabilnosti membran med lipide vrinejo nečistoče, ki pa zmanjšajo končno stabilnost liposoma. Liposome lahko tvorimo tudi na popolnoma drugačen način. Zmes koncentriranih lipidov vbrizgavamo v posodo s z vodo, ki jo z veliko hitrostjo mešamo. Ob mešanju se tvorijo male kapljice-liposomi. Metoda je precej preprosta. Kot topilo za lipide lahko uporabljamo etanol ali pa eter. Produkt te metode je negomogena zmes večplastnih liposomov. Pri nobeni od teh metod ni tvorba liposomov spontan process, ampak endotermen. Fizikalne, kemične in biološke lastnosti liposomov pridelaih s temi metodami so odvisne kemične sestave pripravkov, tehnike nastajanja liposoma in porazdelitve po lamilarnosti ter velikostih. Karekteristika dobrega liposoma je razmerje med volumnom, ki ga oklepa liposom, in maso lipidov, ki ga tvorijo. 4.0 Liposomi za transport zdravil Vse, kar skušamo prenesti v celico iz njene okolice, mora preiti celično membrano, k predstavlja resno oviro za prehod večine snovi. Prehod preko membrane lahko poteka več načinov. Skoraj neovirano lahko prehajajo v celico le primerne hidrofobne snovi, ki se topijo v lipidni plasti membrane in tiste, ki so dovolj majhne, da se lahko izmuznejo skozi majhne prostorčke med lipidnimi molekulami v membrani (npr. molekule plinov O2, N2, CO2). Poleg teh je v naravi mnogo hidrofilnih snovi, npr. hranil, ki jim celica mora omogočiti prehod preko membrane, da lahko normalno deluje. Zato so se v evoluciji razvili mehanizmi, ki omogočajo prenos takih molekul v celico in iz nje. Vsi ti načini so praviloma namenjeni prenosu snovi, ki jih celica želi prenašati. Kadar želimo vnesti v celico snov, ki je celica ne pozna in ki ni niti dovolj majhna ni topna v maščobah, moramo za prenos preko celične membrane uporabiti posebne postopke. To velja tudi za celo vrsto učinkovin, ki delujejo kot zdravila ali pa jih želimo prenesti v celico iz raziskovalnih razlogov. Prenos snovi s pomočjo liposomov poteka tako, da snov, ki jo želijo vnesti v celico, najprej zaprejo v liposom, ki je omejen s podobno membrano, kot je celična membrana. Nato liposome vnesejo v telo, kjer v ustreznih razmerah membrana liposoma reagira s celično membrano, pri čemer liposom odda v sebi prisotne snovi notranjosti celice. Interakcij membrane liposoma s celično membrano je več vrst. Liposom se lahko veže na membrano celice. Pri tem se mu destabilizira membrana in vsebina liposoma začne prodirati proti zunanjost (slika 14, (c)).Membrana liposoma se zlije s celično membran in vsa vsebina liposoma se zlije samo v celično notranjost oz. citoplazmo (slika 14, (d) Lahko se tvori endosom (slika 14, (f)), pri čemer celica sprejme cel liposom, ki ga obda svojo membrano. Endosom se lako razgradi v citoplazmi (slika 14, (h)) ali se naprej zli z lizosomom (slika 14, (g)) Liposomi so že nekaj časa v uporabi v kozmetiki, kjer jih predvsem izkoriščajo učinkovitejši vnos kozmetičnih preparatov v globlje plasti kože. Posamezni liposomski sistemi za vnos zdravil so tudi že na tržišču in prehajajo v klinično prakso, še več pa jih v zaključni fazi kliničnih preizkusov. Ker je zelo težko doseči, da bi zdravilo prenesli predvsem v tiste vrste celic, kjer so potrebne, izognili pa bi se celicam (tkivom), kjer ni zaželene ali pa so tam celo škodljive, razvijajo liposome, ki bi po vnosu v kri selektivno predali učinkovine le v določena tarčna tkiva – npr. tumorska, kar bi pomenilo veliko pridobitev za zdravljenje raka. 5.0 Liposomi kot dostavni sistemi za protitumorska zdravila Osnovni pogoj za doseganje optimalnih zdravilnih učinkov je izpolnitev treh pomembnih zahtev: podaljšano zadrževanje liposomov v človeškem telesu ob, visoka stopnja kopičenja v tumorskem tkivu ter kontrolirano sproščanje zdravil s hitrim privzemom v rakave celice . Poznamo dva sistema dosatavljanja zdravila. Prvi je ciljno dostavljanje drugi pa ciljo sproščanje. Pri ciljnem dostavljanju povečamo količino protitumornega zdravila v rakavem tkivu, kar lahko dosežemo s procesom ciljane dostave. Liposomi na svoji površini nosijo ligande, ki prepoznajo tarčni antigen ali receptor na membrani obolene celice. Liposome lahko prekrijemo s protitelesi. Take liposome imenujemo tudi imunoliposomi. Protitelesa lahko pripnemo direktno na polarni fosfolipidni del ali na končni del verige polietilenglikola. Slednji pristop daje ugodnejše rezultate, saj protitelo lažje doseže antigen.Primeri laboratorijskih raziskav s to vrsto liposomov na živalih dajejo dobre rezulatate. Z imunoliposomi na pljučnih celicah miši so tako ugotovili, da se že po 30 minutah več kot 50 % odmerka nahaja v pljučih. Z liposomi, pri katerih akumuliranje v tumorju dosežemo le s ciljanim dostavljanjem, niso dosegli bistveno boljše terapevtske učinkovitosti v primerjavi z enostavnimi pegiliranimi liposomi. Razlog leži v lizosomski razgradnji, do katere pride po vstopu liposoma v rakavo celico. Da bi se liposom razgradnji izognil, bi moral iz endosoma takoj difundirati oziroma hitro sprostiti učinkovino v citoplazmo. Raziskovalci so razvili kar nekaj pristopov za doseganje ciljanega sproščanja v tumorskih tkivih, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Ideja o razpadu liposomov pri spremembi pH v krvnem obtoku sicer stabilnih liposomov in sprostitvi učinkovine v tumorskem tkivu (pH približno 6,5) ni dala želenih rezultatov. Priprava liposomov, ki bi prepoznavali tako majhne razlike v pH-ju, namreč s tehnološkega vidika ni izvedljiva. Raziskovalci so se zato osredotočili na zelo kislo okolje v endosomih in lizosomih, kjer pH pade pod 5. Liposomi, ki omogočajo tak pristop, imajo posebno sposobnost, da se ob spremembi pH-ja zlijejo z membrano endosoma ali lizosoma (fuzogeni liposomi). Zdravilo se pri tem sprosti v celično citoplazmo. V raziskovalnih krogih ta pristop v kombinaciji s ciljano dostavo štejejo za eno izmed najobetavnejših možnosti zdravil za protitumorne terapije. Naslednja ideja je bila da bi s svetlobo destabilizirali membrano liposoma, ki bi tako sprostila dravilo. Fotosenzitivnost liposomov dosežemo z vgraditvijo fosfolipidnih molekul, ki po obsevanju z vidno ali UV-svetlobo izomerizirajo, razpadejo ali polimerizirajo. Ti procesi povzročijo spremembe v strukturi lipidne membrane, ki postane prepustna zaradi nastalih defektov in sprosti učinkovino(slika 15). Te metode še vedno razvijajo le na eksperimentalnem nivoju in njihova učinkovitost ni dokazana. Veliko pomanjkljivost predstavlja tudi dejstvo, da predpostavljajo površinsko lokalizacijo tumorja, kar je v realnosti le redko primer, saj večina rakavih bolnikov umre zaradi metastazne razširitve bolezni. Sproščanje zdravila iz liposoma lahko dosežemo tudi z povišanjem temperature. Tudi ta način je omejen na lokalizirane tumorje, ki morajo biti viru toplote dobro dostopni. Zaenkrat ga uporabljamo le za zdravljenje površinskih tumorjev, ki jih ne moremo odstraniti kirurško in pa zdravljenje raka na dojki. Nasprotno pa ta način v primerjavi z drugimi načini ciljanega sproščanja prinaša pomembne prednosti. Zaradi povišane temperature na mestu tumorja prihaja do kopičenja liposomov v tkivu, ki je posledica povečane prekrvavitve in povečane žilne permeabilnosti. Termosenzibilni liposomi morajo izkazovati dve pomembni lastnosti: fazni prehod mora biti le rahlo višji od fiziološke telesne temperature, hkrati pa mora obsegati zelo ozko temperaturno območje. Učinkovini s tem omogočimo, da se po spremembi prepustnosti membrane ob temperaturi faznega prehoda hitro in popolnoma sprosti. 7.0 Zaključek Liposomi so danes eni izmed najbolj proučevanih dostavnih sistemov za zdravljenje rakavih obolenj. Ker je zdravilo ujeto v njihovi notranjosti, predstavljajo dobro zaščito pred kemijsko razgradnjo v krvnem obtoku. Toksičnost zdravila je močno zmanjšana zaradi omejene porazdelitve učinkovin v zdrava tkiva, učinkovitost pa je večja zaradi podaljšanega zadrževanja v tumorjih. Danes za terapevtske namene registriranih le nekaj liposomskih pripravkov. Že v bližnji prihodnosti lahko zato na tržišču pričakujemo kar nekaj novih liposomskih pripravkov. V seminarju smo se osredotočil na liposome za zdravljenje rakastih obolenj, vendar to ni edina možna uporaba teh struktur. Uporabljajo se tudi na drugih področjih. V biofiziki se uporabljajo kot model biološke membrane, na katerem preučujejo prepustnost, dinamiko in strukturo različnih membran.V kemiji poskušajo usvariti vesikle v katerih bo potekala fotosinteza. Na membranah liposomov preučujejo posledie radioaktivnega sevanja na lipidne membrane. V genetiki jih uporabljajo za prenos genskega materiala v celice živali. Lastnosti fosfolipidov, da v vodi gradijo liposome, je bila morda podlaga za stvarjenje prvih membranskih tvorb v evoluciji celice. 8.0 Literatura [1] illumin.usc.edu/article. php?articleID=118&page=3 [2] J. Israelachvili, Intermolecular & Surface Forces (Academic Press, San Diego, 1991) [3] N. Kočevar, J. Kristl, Ciljana dostava učinkovin v tumorske celice z liposomi, Farmacevtski vestnik 3, 56 (2005) [4] D. D. Lasič, Liposomes from Physics to Applications (Elsevier, Amsterdam, 1993) [5] www.cryomicroscopygroup.org.uk [6] www.avantilipids.com/ Liposomes.asp [7] M. Zorko, Kako spraviti zdravilo v celice - sovražniki postanejo prijatelji, Kvarkadabra (2001)
Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Marko Franinović dne 2006-08-31.
Ocenite prispevek:
5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5
# of Ratings = 8 | Rating = 4/5
publikacije.net - portal svobodnega znanja
