Temeljni postopki oživljanja

OŽIVLJANJE

Z temeljnimi postopki oživljanja zagotavljamo ustrzno nasiženost krvi in s kisikom in pretok skozi življensko najpomembnejše organe, to so srce možgani in pljuča. Tako z oživljanjem skušamo preprečiti t.i. nenadno smrt.
Nenadna smrt je stanje, ko je pacient ne kaže več znakov življenja, torej je nezavesten, ne diha in mu ne kaže znakov krvnega obtoka. Vzrok nenadne smrti je v 80% ishemična bolezen srca – primarni srčni zastoj, ki je posledica sledečih stanj:
- angina pectoris
- srčni infarct
- nenadna motnja srčnega ritma (krčenje srca je neučinkovito, tako da ne more zagotvljati ustreznega krvnega obtoka, srčni prekati le migetajo kot zastava v vetru. Zelo učinkovito pa lahko to stanje prekinemo z električnim šokom – defibrilacijo – glej uporabo AED -ja)

Sekundarni srčni zastoj pa je posledica stanj, ko sicer lahko pri zdravem srcu nastane nenadna srčna smrt zaradi pomanjkanja kisika. Vzroki, ki vodijo v sekundarni srčni zastoj so:
- možganska kap
- prometne in druge nesreče
- huda dihalna stiska
- zadušitev
- utopitev
- zastrupitev
- udar električnega toka
- anafilaktična reakcija
- podhladitev

Osebi v srčnem zastoju, pri kateri ne izvajmo pravilno temeljnh postopkov oživljanja, pada možnost preživetja 10 – 30 % na minuto. Pri osebi, katero pa pravilno oživljamo, pa je možnost preživetja 10 krat večja kot pri tisti osebi, ki je ne oživljamo pravilno oz. je sploh ne oživljamo.

Veriga preživetja:

1. Člen: zgodnja prepoznava stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti (bolečina v prsih, dihalna stiska, možganska kap) in takojšen klic nujne medicinske pomoči (NMP) na številko 112
2. Člen: zgodnji TPO (zunanja masaža srca in umetno dihanje)
3. Člen: zgodnja defibrilacija z avtomatičnim zunanjim defibrilatorjem
4. Člen: zgodnji dodatni postopki oživljanja in oskrba po oživljanju

Temeljn postopke oživljanja izvajamo pri osebi, ki je nezavestna, ne diha oz. ne diha normalno (lovi sapo, podihuje) in se ne premika. Naj nas pri oceni ne zavedejo znaki, kot so barva in temperatura kože, širina zenic, ….. Pri izvajanju TPO vedno sledimo določenemu protokolu, katerega se moramo naučiti na pamet, redno ponavljati ter obnavljati znanje iz prve pomoči ter TPO, saj nam bo tako postopek v primeru resnične potrebe mnogo lažji, pridobili bom dragocen čas in s tem večjo možnost preživetja ponesrečenca.

VRSTNI RED TPO

1. Zagotovimo varnost reševalca in prizadetega
2. Ocenimo stanje zavesti:
- ponesrečenca nežno stresemo za ramena in ga povprašamo, če je vredu

3 A: če na vprašanje odgovori oz. se premakne:
- ga pustimo v obstoječem položaju (razen, če ne grozi nevarnost iz okolice)
- povprašamo ga, kaj se je zgodilo, po potrebi pokličemo na tel. številko 112
- v rednih presledkih preverjamo stanje prizadetega

3B: če se prizadeti ne odziva:
- pokušamo priklicati pomoč iz okolice, glasno vzkliknemo na pomoč

- obrnemo ga na hrbet in razpremo zgornji del oblačil
- sprostimo dihalno pot tako, da dvignemo brado (s konicama prstov dvignemo brado) in zvrnemo glavo navzad in navzdol (dlan položimo na čelo in s pritiskom zvrnemo glavo)
- odstranimo samo vidne tujke iz ustne votline (slabo prilegajočo se zobno protezo, …), pazimo na ugriz – najpogostejši vzrok za zaporo dihalne poti so ohlapne mišice jezika, mehkega neba in poklopec)
- ob sumu na poškodbo vratne hrbtenice (padec z velikih višin, prometna nesreča, poškodbe glave) dihalne poti sprostimo z prilagojenim trojnim manevrom (z komolci se opremo ob tla za prizadetim, med dlani, ki so na licih, si fiksiramo glavo, z palci zagrabimo za brado in z ostalimi prsti pod kota spodnje čeljusti ter nato spodnjo čeljust porinemo naprej in navzgor)

4. Poskrbimo, da je dihalna pot prosta in ugotavljamo prisotnost normalnega dihanja
- opazujemo gibanje prsnega koša
- pri ustih poslušamo dihalne šume
- na licu čutimo zrak izdihanega
- ocenjujemo 10 sekund (opazujemo, poslušamo, čutimo)
- če smo v dvomih, ravnamo tako, kot da prizadeti ne diha

5A: Če prizadeti diha normalno (ne le posamezni vdihi):
- ga namestimo v položaj za nezavestnega
- pokličemo 112, pošljemo nekoga po pomoč, medtem pa nadzorujemo dihanje

5B: Če prizadeti ne diha oz. ne diha normalno:
- kličemo službo NMP (tel.: 112) in si poskušamo pridobiti avtomatski defibrilator (AED), (če smo sami, kličemo in začnemo z TPO, če nas je več, en kliče, ostali izvajajo TPO)
- uporabimo AED takoj, ko je na voljo
- zunanja masaža srca:
1. Pokleknemo ob bok prizadetega
2. Dlan/peto dominantne roke položimo na sredino prsnega koša
3. dlan druge roke položimo na prvo in prepletmo prste
4. nagnemo se nad prizadetega in z rokami pritiskamo na prsni koš, tako da se ugreza za 4 – 5 cm
5. čas pritiska – popuščanja je 1:1
6. masažo izvajamo z frekvenco 100 stisov na minuto (2 stisa/sek.)

6A: Umetno dihanje:
- po 30 stisih damo 2 vpiha
- sprostimo dihalno pot tako, da dvignemo brado (s konicama prstov dvignemo brado) in zvrnemo glavo navzad in navzdol (dlan položimo na čelo in s pritiskom zvrnemo glavo)
- z palcem in kazalcem roke, katera leži na čelu, stisnemo nos
- z usti objamemo usta ponesrečenca, pazimo, da nam uhaja čim manj zraka pri robovih, in vpihnemo
- vpih naj ne traja več kot 1 sekundo (v prizadetega vpihnemo približno volumen zraka, ki ga imamo v naših ustih), prav tako izdih
- po drugem vpihu nadaljujemo z masažo in ne čakamo, da prizadeti sam izdihne

6B: Nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30:2
- neprekinjeno izvajamo zunanjo masažo srca in umetno dihanje v razmerju 30:2, dokler:
- ne pride služba NMP
- prizadeti ne začne dihati normalno spontano
- smo fizično zmožni
- ni na voljo AED, zatem se ravnamo po navodilih, ki nam jih sporoča AED
- tudi če sta prisotna dva reševalca, se razmerje ne spremeni in ostane 30:2
- TPO samo z zunanjo masažo izvajamo, če predihavanje prizadetega ni možno (obsežne poškodbe, strupi, nezmožnost odprtja ust) ali v primeru subjektivnih zadržkov

RAVNANJE OB ZAPORI DIHALNE POTI Z TUJOM

Zapora dihalne poti je redek, vendar dramatičen zaplet, ki ima lahko brez takojšnega ukrepanja lahko zelo hude posledice. Pogostejši je ta zaplet pri otrocih.
Nenadna zapora dihalne poti s tujkom pomeni, da se zatakne tujek v ustih, žrelu ali na vhodu v grlo ali sapnik.
Smrtnost je kljub resnosti dogodka nizka, manj kot 1 odstotek, saj je dogodek pogosto opazovan. Simptome zapore dihalne poti je potrebno hitro prepoznati in ustrezno ukrepati, ključno pa je, da jih ne zamenjamo za znake in simptome, ki nastaneko pri srčnem napadu. Hitro in učinkovito lahko ukrepamo brez posebnih pripomočkov.

Delna zapora dihalne poti

- prizadeti na vprašanje: “ali se dušite?” odgovori z DA
- prizadeti lahko govori, kašlja in diha
- VZPODBUJAMO prizadetega, da mora KAŠLJATI!!!!

Življensko nevarna zapora dihalne poti

- prizadeti ne more več govoriti, lahko še kašlja
- poskusi dihanja so energični, a neučinkoviti, slišimo lahko piske,
- prizadeti je lahko v obraz poten, bled ali že celo modrikast

UKREPI zavisijo od stanje zavesti:
1. Pri zavestnem:
- Udarci med lopatice (izvedemo 5 udarcev z dlanjo med lopatice, po vsakem udarcu preverimo, ali se je zapora dihalne poti razrešila)
- Heimlichov prijem (postavimo se za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in sklenemo roke okoli njega ter dlani stisnemo v skupno pest, nato jo položimo v linijo med žličko in popkom ter izvedemo močan sunek v smeri proti sebi navzgor)

Če zapore dihalne poti ne uspemo razrešiti, izmenično nadaljujemo z udarci med lopatice in Heimlichovim prijemom.

2. Pri nezavestnem:
- previdno ga položimo na tla
- pokličemo 112
- pričnemo z TPO

ČE OŽIVLJAMO OTROKA:
Otroke oživljamo po algoritmu za odrasle z majhnimi popravki:
- najprej pričnemo s 5 umetnimi vpihi
- nato nadaljujemo s TPO 1 min, šele nato kličemo 112
- zunanjo masažo srca izvajamo tako, da stiskamo prsni koš pri otrocih do 1 leta s dvema prstoma, nad enim letom pa z eno oz. dvema rokama
- prsnica se mora pri masaži ugrezati za eno tretjino debeline prsnega koša
- razmereje masaža : vpihi ostaja 30:2

ČE OŽIVLJAMO UTOPLJENCA:
- najprej damo pet začetnih vpihov, nato izvajmo TPO 1 minuto, predenj pokličemo 112

NEVARNOSTI PRI IZVAJANJU TEMELJNIH POSTOPKOV OŽIVLJANJA

Okolica: predenj pristopimo do prizadetega, se moramo prepričati, da nam, njemu in okoli prisotnim ne grozi nevarnost iz okolja (promet, električni tok, plin, nevarnost vžiga, eksplozije, ipd.)

Zastrupitve: če je bil prizadeti izpostavljen strupenim plinom (vodikov cianid, vodikov sulfid), korozivom (močne kisline, lugi), parakvatu ali organofosfatom, lahko pride do absorpcije škodljivih substanc preko reševalčeve kože ali dihal.
Če nam boste prispevek poslali v obliki datoteke PUSTITE TO POLJE NEDOTAKNJENO!

Datoteko nam boste lahko posredovali na naslednji strani.

Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Martin Lasič dne 2006-11-05.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 16 | Rating = 3.9/5