Več prevajalcev za uspešno medkulturno komuniciranje

Edward Hall je prvi definiral temeljne značilnosti medkulturnega komuniciranja in postavil delitev na: kulture stika ali tople kulture in na kulture odsotnosti stika ali hladne kulture. (Hall 1966 v Ule 2005: 371) Kulture stika torej cenijo interakcijsko in čustveno bližino. Če bi se usmerjala po stereotipni podobi, bi v to kategorijo uvrstila bolj južne narode, ki imajo toplo klimo in so zaradi tega posledično bolj odprti in čustveni. Po takšnem razmišljanju pa bi torej v kategorijo kulturne odsotnosti, kjer je narod čustveno bolj zadržan, uvrstila severnejše države. Vendar bi po svoji lastni izkušnji kategorizirala narode čisto drugače. Taka kategorizacija je torej poenostavljena in je stvar lastnih predhodno zgrajenih kolektivnih stereotipov in lastnih izkušenj.

Medkulturno komuniciranje lahko delimo tudi glede na načine sporočanja in tako razlikujemo med kulturami nizke kontekstualnosti, ki šibko uokvirjajo načine komuniciranja in kulturami visoke kontekstualnosti, ki načine komuniciranja določajo močneje (Neulip 2003 v Ule 2005: 371). Primer za kulture z nizko kontesktualnostjo so sodobne zahodne kulture, ki za izražanje svojih občutij, misli in predstav uporabljajo predvsem jezik in se manj naslanjajo na neverbalni jezik. Prav obratno pa je v primerih kultur visoke kontekstualnosti, azijske kulture, kjer je pomemben del sporočil zakodiran v neverbalnih ključih. Sama ne bi nikoli prišla do take ugotovitve, saj so v mojih očeh, kot pripadnici druge kulture, azijski obrazi neprimerni za obrazno mimiko in tako težko dojemljivi pri neverbalni komunikaciji.

Do takšnega sklepanja me je privedla izkušnja, ki sem jo imela s simpatično kitajsko prijateljico med enoletnim bivanjem v Angliji. Z njo sem hodila v šolo za angleščino, vendar je bilo moje znanje angleščine neprimerno boljše kot njeno. S Kitajko sva tako imeli težave pri komunikaciji; tako verbalni kot neverbalni. Njen izraz na obrazu mi ni pomagal pri interpretiranju njenega počutja, ker ga nisem znala odkodirati. Prav tako pa tudi ona ni razumela na primer mojega glasnega veselja, ko sem dobila pri angleškem predmetu dobro oceno ter ni razumela mojih objemov, ki sem jih namenila nekaterim sošolkam pri vsakodnevnem snidenju.

Ves čas najinega druženja se nama je velikokrat pridružil skupni prijatelj, prav tako iz Kitajske, ki je že dolgo živel v Angliji. On je dobro govoril angleščino in bil tudi že vajen evropskih gest in običajev. Lahko bi rekli, da je bil na začetku najin prevajalec oz. tolmač. Zaradi najinega prevajalca sva se tako lahko že po treh mesecih skupnega druženja pogovarjali o najinih občutkih glede najinega obnašanja, navad, kretenj, gest, verbalnega govora, odkritih naklonjenosti, pozdravov itd., ki so se nama zdeli kar naenkrat logični in nič več čudaški.

Prav zaradi različnih navad in kulture je na začetku obstajala na videz nepremagljiva ovira nerazumevanja, ki je morda ni bilo videti pri sošolki češkega porekla. Tako je v medkulturnem komuniciranju potrebno poznati tudi neverbalno komuniciranje, saj ravno zaradi nepoznavanja pogosto prihaja do zavračanja drugih kultur. Moja kitajska prijateljica se je še bolj na začetku bivanja v Angliji tako zelo trudila, da ne bi bila kakorkoli zapostavljena zaradi pregrade, ki jo predstavlja medkulturno nerazumevanje. Zaradi strahu nerazumevanja in zavračanja njene kulture s strani Evropejcev je organizirala potopisni večer o njeni državi Kitajski. Povabila je tudi mene in z veseljem sem se povabilu odzvala, čeprav me je malo skrbelo, kako bom ta potopis razumela. Vendar je bil strah odveč, ker je organizatorka pomislila tudi na to in povabila več prevajalcev, ki so nam iz kitajščine sproti prevajali. Prevajalcev je bilo več, ker nam je en prevajalec prevajal pomen kitajskih besed, drugi prevajalec pa evropske neverbalne telesne geste v kitajske. Prevajalci so bili njeni kitajski prijatelji, ki že dlje časa živijo v Londonu in tako obvladajo oba jezika, kot tudi navade in običaje obeh kultur: kitajske in angleške.

Medkulturno komuniciranje je širok pojem, za razumevanje katerega mora imeti posameznik široko znanje ne samo o jeziku, ampak tudi o navadah, običajih, kulturi in verovanju. Tako kot je moja kitajska prijateljica na svojem potopisnem predavanju organizirala kar več prevajalcev, bi morda morali tudi med učenjem tujih jezikov imeti več prevajalcev. Le-tako bi se resnično naučili medkulturno komunicirati in sprejemati druge kulture takšne, kakršne so. Včasih za uspešno komunikacijo ni zadostno samo verbalno razumevanje jezika.

Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Nika dne 2008-10-17.

Avtor dela na projektu prevajalec. V članku so opisani prevajalci in prevajanje za uspešno medkulturno komuniciranje.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 1 | Rating = 5/5